[ Pobierz całość w formacie PDF ]
kot piton. Drevo, v katero sta se zaletela, jima je vra~alo udarce.
Sklonilo je svoje deblo, da bi doseglo avto, in njegove gr~aste veje so z
vso silo udarjale po njem.
"Aaaa!" je bilo vse, kar je iz sebe spravil Ron, ko je naslednja
zveri`ena veja vsekala v vrata na njegovi strani veliko luknjo.
Vetrobransko steklo se je zdaj stresalo pod to~o manj{ih vejic, veja,
debela kot oblegovalni oven, pa je besno nabijala po strehi, ki se je vse
bolj pogrezala.
"Be`iva!" je zavpil Ron in se z vso silo oprl ob vrata. Toda komaj je
pogledal iz avta, `e ga je mo~an udarec druge veje zadel v ~eljust in
pristal je v Harryjevem naro~ju.
"Zdaj sva pa pe~ena," je zaje~al, ko se je streha avtomobila {e bolj
pogreznila. Toda nenadoma so se stresla tudi tla avtomobila motor se je
spet pri`gal.
"Vzvratno!" je zavpil Harry in avto se je res za~el ritensko umikati
drevesu. To ga je {e naprej posku{alo dose~i. Ron in Harry sta razlo~no
sli{ala, kako njegove korenine {kripljejo. Drevo bi se skoraj razklalo od
napora. Veje so {e naprej {vrkale skozi zrak, a kon~no so bili zunaj
njihovega dosega.
"Malo," je sopel Ron, "je manjkalo. Hvala, avto."
A avtu je bilo vsega dovolj. Dvakrat je `ivahno {krtnilo, vrata so se
odprla in Harryja je sede` zvrnil skoznja. [e preden se je zavedel, kaj se
dogaja, je `e oble`al na vla`ni trati. Iz glasnih udarcev je razbral, da se
je avto znebil tudi njunih zabojev, ki sta bila v prtlja`niku. Skozi vrata je
kmalu poletela tudi Hedwigina kletka in se {e v zraku odprla; Hedwig je
sfr~ala iz nje in glasno zaskovikala. Odletela je proti gradu, Harryju in
Ronu pa ni privo{~ila niti pogleda. Pobunkani in opraskani avto, iz
katerega se je {e vedno kadila para, je nato odropotal v temo, rde~e
lu~i na njegovem zadku pa so se jezno svetile.
"Vrni se!" je Ron zakri~al za njim in pri tem mahal s svojo
zlomljeno palico. "O~i mi bo zavil vrat!"
Avtomobil pa je samo {e enkrat jezno pritisnil na plin in izginil.
"Si more{ misliti, kak{no sre~o sva imela?" je `alostno zavzdihnil Ron
in se sklonil, da bi pobral [krabo. "Od vseh dreves, v katera bi se lahko
zaletela, sva morala tre{~iti v edino, ki se nama je lahko ma{~evalo."
Prek ramena se je ozrl proti starodavnemu drevesu, ki je {e vedno
groze~e vilo svoje veje.
"Pridi," je utrujeno rekel Harry, "v {olo morava."
Njun prihod nikakor ni bil tako zmagoslaven, kot sta si predstavljala.
Vsa pretepena in potol~ena sta zgrabila vsak svoj zaboj in ga za~ela vle~i
navzgor po travnatem pobo~ju, proti velikim vhodnim vratom iz
hrastovine.
"Mislim, da se je pojedina `e za~ela," se je namr{~il Ron. Stala sta
ob vzno`ju stopnic, ki so vodile k vratom. Ron je spustil svoj zaboj, nato
pa se je tiho splazil k oknu, skozi katero je lila svetloba, in pogledal
skozenj. "Poglej, Harry, ravnokar se je za~ela Razvrstitev!"
Harry je pohitel k njemu in skupaj sta se zazrla v Veliko dvorano.
Nad {tirimi dolgimi mizami, za katerimi so sedeli njuni so{olci, so
lebdele brez{tevilne sve~e. V soju njihovih migetajo~ih plamen~kov so se
ble{~ali zlati kro`niki in ~a{e. Visoko nad glavami {tudentov pa je
za~arani strop prikazoval nebo, kakr{no je bilo zunaj, posuto z zvezdami.
Skozi gozd ~rnih, za{iljenih ~arovni{kih klobukov je Harry zagledal
dolgo vrsto bodo~ih prvih letnikov. Ravnokar so pri{li v dvorano in videti
so bili prestra{eni. Ginny zaradi njenih weasleyjevskih las nista mogla
spregledati. Profesorica McHudurra, ki je nosila o~ala, lase pa je imela
trdno spete v figo, je medtem prinesla slavni klobuk Izbiruh. Postavila ga
je na stol pred vrsto novincev.
Vsako leto je ta zmahani, zamazani, zakrpani, obrabljeni stari klobuk
prvim letnikom izbral dom (Gryfondom, Pihpuff, Drznvraan ali Spolzgad),
v katerem naj bi `iveli na Bradavi~arki. Harry se je dobro spomnil, kako
je bilo, ko si je natanko pred enim letom nataknil klobuk. Popolnoma je
otrpnil in prestra{eno ~akal na njegovo odlo~itev, klobuk pa se je ta~as
{epetaje pogovarjal z njim. Harry se je za trenutek ustra{il, da ga bo dal
v Spolzgad. V tem domu so `iveli {tevilni ~arovniki, ki so se kasneje
za~eli ukvarjati s ~rno magijo. A kon~no je pristal v Gryfondomu, skupaj
z Ronom, Hermiono in drugimi Weasleyjevimi. Harry in Ron sta na
koncu lanskega {olskega leta veliko pripomogla k temu, da je Gryfondom
osvojil prvo mesto v celoletni tekmi med domovi. Prej je sedem let
zaporedoma zmagal Spolzgad.
Majhen fant z mi{jimi lasmi je pri{el na vrsto, da si posadi klobuk
na glavo. Harryjev pogled je odtaval mimo njega k profesorju
Dumbledorju, ravnatelju. Ta je Razvrstitev opazoval izza dolge mize, za
katero so sedeli profesorji. Drobna o~ala so se mu ble{~ala od svetlobe
sve~. Nekaj sede`ev naprej je Harry zagledal Slatana Sharmerja,
oble~enega v sinje moder pla{~. ^isto na koncu pa je sedel Hagrid,
orja{ki in ves kosmat, ter krepko nagibal svojo ~a{o.
"^akaj malo..." je Harry zamrmral Ronu. "Pri mizi u~iteljev je en
stol prazen... Kje pa je Raws?"
Profesor Raws, u~itelj ~arobnih napojev, je bil Harryju najmanj pri
srcu. Res pa je, da ga Raws ni prenesel. Bil je stra{no strog, obenem
pa se je rad posmehoval {tudentom. Marsikomu se je v~asih zazdelo, da
ne mara nikogar, razen {tudentov iz Spolzgada, katerega predstojnik je bil.
"Mogo~e je zbolel!" je rekel Ron z glasom, polnim upanja.
"Mogo~e je od{el," je pomislil Harry, "ker ga spet niso izbrali za
profesorja obrambe pred mra~nimi silami!"
"Ali pa so ga vrgli iz {ole!" so se Ronu navdu{eno zasvetile o~i. "To
sploh ne bi bilo ~udno. Vsi ga sovra`imo in..."
"Mogo~e," se je za njima oglasil hladen glas, "pa ~aka, da mu
povesta, zakaj nista pri{la na Bradavi~arko z vlakom."
Harry se je obrnil. Za njim je stal Raws, ~igar pla{~ je valoval v
hladnem vetru. Bil je suh, njegova ko`a je bila nezdravo rumene barve,
imel je kljukast nos in mastne ~rne lase, ki so mu segali do ramen.
Smehljal se je tako, da je bilo Harryju in Ronu takoj jasno, v kak{ni
godlji sta se zna{la.
"Gremo!" je ukazal profesor.
Harry in Ron sta mu sledila, pri ~emer se nista upala niti spogledati.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]